Zakaj velja makova potica za pravo, kokosova pa ne?

Pred nekaj leti sem prvič spekla potico, ki se je zdela vsem nenavadna – šlo je za kokosovo potico, ki jo danes pripravlja že kar lepo število gospodinj, vsaj glede na to, koliko različic receptov je dostopnih na spletu. Potica je bila vsem všeč, je bilo pa kar nekaj debate o tem, da ni klasična oziroma tradicionalna, tako kot so orehova, mandljeva, rožičeva, pehtranova ali makova potica. To seveda ne pomeni, da jo je kakšen kos ostal, a sama sem vendarle pomislila na to, zakaj veljajo za tradicionalne prav te vrste potic.

Da spada v klasiko orehova potica, me ne čudi. Orehi so v naših krajih pač že od nekdaj . dostopni in predstavljam si lahko, kako so jih včasih spravljali za zimo, nato pa ob božiču ter veliki noči trli, jedrca pa mleli, da bi bila za potico. Tudi s pehtranom nimam nobenih težav – verjetno je od nekdaj prisoten v mnogih predelih naše dežele. Ampak mandlji, rožič in mak?!

Mandelj je sredozemsko drevo in je pri nas na Obali izjemno redko, tako da mandlji zagotovo niso bili domačega izvora. Tu torej ne bi govorila o »tradicionalni slovenski« potici. Tudi rožičevec je tipična sredozemska rastlina in sama sem jo pri nas »v živo« videla le enkrat samkrat. Pravijo sicer, da so rožič včasih otroci grizljali namesto čokolade, torej je možno, da je bil bolj razširjen kot danes – a vseeno, nadev iz mletih plodov sredozemske rastline se mi ne zdi nič kaj »tipično slovenski«.

Še najbolj obetavna se mi je zdela makova potica. Saj veste: mak je poleti možno opaziti na marsikaterem polju, saj se njegovi rdeči cvetni lističi med rumenim žitom kar bleščijo.

Mogoče ga res ni toliko, kot ga je bilo včasih, a vendarle – mak pri nas očitno raste! In gotovo so ga od nekdaj uporabljali, saj je nenazadnje nujen tudi za pripravo prekmurske gibanice!

Ampak veste kaj, žal tudi makova potica ni nič kaj prida slovenska. Mak, ki raste pri nas, je namreč poljski mak, ter velja za plevel. Mak, iz katerega pridobivajo drobna črna semena, pa je vrtni mak – torej prav tisti, iz katerega pridobivajo tudi opojna sredstva. Teoretično bi pri nas sicer lahko rasel (v današnjem času bi za njegovo gojitev zaradi možnosti zlorabe seveda potrebovali dovoljenje), vendar pridelek ne bi bil kaj prida, saj mu mnogo bolj ustrezajo suha in vroča okolja.

Niti mandljeva, niti rožičeva, niti makova potica torej s svojim nadevom niso kaj prida slovenske, pa čeprav se pripravljajo že stoletja. Zato tudi kokosove potice ne velja imeti za manj vredno – kokos pač res ne zraste na domačem vrtu, a kot sem ugotovila, velja to tudi za rastline, iz plodov katerih pripravljamo nadeve za najbolj cenjene in najbolj tradicionalne slovenske potice.